Ideja je, da bi v že narejeno celico lahko naprintali strukture na zgornjo in spodnjo stran. Po možnosti pa tudi strukture, ki povezujejo obe stekli.
Alternativa je, da se strukture naprinta na dve stekli ločeno. Prednosti te metode so: - znan postopek printanja
Slabosti pa: - poravnava stekel je zamudna in nezanesljiva - debelina celice lahko odstopa od željene - ni možno printati struktur, ki povezujejo obe stekli
Zato želimo narediti metodo, ki bi omogočala printanje v celico. To pa prinaša nove izzive, predvsem: - iskanja interfaca - menjava vsebine celice (resin -> developer -> isopropil -> tekoč kristal)
Nanoscribe omogoča printanje direktno skozi resin, ali pa skozi olje in steklo v resin. Tu uporabljamo slednjo. Za iskanje interfaca mora biti (z x63 objektivom) razlika lomnih količnikov vsaj 0.04.
Lomni količniki relevantnih materialov:
| Material | Lomni količnik |
|---|---|
| Steklo | 1.52 |
| ITO | 1.7 |
| IP-DIP2 | 1.526 |
| IP-L | 1.485 |
| IP-S | 1.486 |
Iz tega vidimo sledeče; brez ITO ne moremo uporabiti resina IP-DIP2. Za navadno steklo je najbolje uporabiti IP-L, saj ima najnižji lomni količnik.
Trenutno sem postopek testiral s steklom + IP-L in celico debeline 10μm. Nanoscribe najde interface, vendar je njegova sposobnost ločevanja interfacov, ki so blizu skupaj slaba. Verjetno bi bilo smiselno poskusiti z debelejšo celico, npr 20μm.
Idealno bi Nanoscribe vrnil seznam oddaljenosti vseh interfacov, ki jih najde. Potem pa bi uporabnik iz tega seznama lahko izbral željeno. Te funkcije žal nima. Neko omejitev pri tem predstavlja že GWL jezik, saj pomojem nima podatkovnega tipa seznama. Vprašanje je, kako točno deluje interface finder. Ali zazna več interfacov in potem izbere najboljšega? Natančnega opisa delovanja sistema za iskanje interface (Definite Focus) v navodilih nisem zasledil. Glede na to, da je program za vodenje narejen v LabView bi bilo morda možno narediti svoj interface finder in ga vrinit vmes?
Alternativa je, da imamo na enem steklu ITO, tako je en interface bistveno bolj očiten kot drugi in se ga zlahka najde. Potem pa moramo le natančno poznati debelino celice in tako vemo kje je drugi interface. Mora pa za to biti celica natančno narejena in debelina izmerjena na nekaj 100 nm natančno.